Par let nazaj, z 12 kg več, prehransko motnjo in občutkom, da nikamor ne spadam, je bil prijazen samogovor in lep odnos do sebe le oddaljena ideja, ki se mi je takrat zdela zlagana, skorajda nemogoča. Leta sem se vrtela v začaranem krogu striktnih telovadnih režimov in prepovedane hrane v upanju, da bi shujšala in hkrati strahu, da bi se zredila.
Ujeta v telesu, ki mi je bilo vse prej kot domače. Ujeta v primerjanju z drugimi kaj vse oni so, kar jaz nisem.
Danes je moja zgodba drugačna. Našla sem sočutje do sebe, svojega telesa in vzljubila gibanje. Vzljubila hrano. Kako mi je uspelo?